Obstaja kategorija ljudi, ki se jih na najbolj naraven način... izogibam. Zase jih opredeljujem kot kuhinjske ali kulinarične izsiljevalce.
Najpogosteje ti ljudje ne marajo in ne znajo kuhati. Zanje je kuhanje skoraj najbolj odvratna dolžnost. Vendar se jim ne mudi, da bi ga opustili, saj jim moč nad štedilnikom in ponvami hkrati daje moč - ali navidez moči - nad tistimi okoli njih.
No, kot moč... Sposobnost, da se vključi v nekakšno izsiljevanje. Sprva ne nad vsemi okoli sebe, ampak le nad svojo družino, vendar jim to zadošča.
Izsiljevanje gre nekako takole:
- Zakaj nihče ne je juhe! - Po želji seveda morda ne bo juha - Če se takoj ne usedeš jesti, ne bom več kuhala v življenju! Ne grem več v kuhinjo! Poskušam zate, a ti ne ješ! V tej hiši me nihče ne ceni in nihče me ne spoštuje! Pljuvali so na moje delo z visokega zvonika!
Posledično, tudi če je jed kategorično neužitna, hišni ljubljenčki sedijo in z mračnimi obrazi potisnejo hrano vase žlico za žlico. Ker morajo izsiljevalcu dokazati, da sploh niso redkev, ne spoštujejo sorodstva, ne ljubijo bližnjih.
Izsiljevalec v tem času, saj dobro ve, da ima njegovo ustvarjanje »slab okus«, uživa v svoji moči.
Najbolj smešno je, da takšni ljudje, če jim nihče ne uspe oholonizirati, postopoma izgubijo obalo in se s takšnimi izsiljevanji začnejo dobesedno v industrijskem obsegu.
Ne samo na njihovem domu, ampak tudi na okolici. Po mojem mnenju jim takšno izsiljevanje prinaša nekaj neprimerljivega užitka.
Mimogrede, "gostoljubni" in "gostoljubni" gostitelji, ki se z navidezno ljubeznivimi mečejo na gosta:
- Vsekakor morate poskusiti! No, jej! Kaj pa, če teh živil ne jeste? Pri nas je vse sveže in dobro. Ne jejte, naši niso okusili. No, spet pojej žlico, ker sem se tako zelo trudil / 'poskusil, ali me res želiš užaliti (užaliti) - iz iste opere.
Pomembno je, da se ne hranijo, kot si včasih mislijo. Pomembno jim je, da jih prehranijo. Zame so to različne stvari.
Trčila?